Stopnja regulacije napetosti določenega navitja v trinavitnem transformatorju je izražena kot odstotek napetosti na njegovem-priključku odprtega tokokroga brez obremenitve. V tem času je samo eno od drugih dveh navitij transformatorja vzbujeno, tretje navitje pa je v neobremenjenem stanju, kar pomeni, da se osnovna napetost in kombinacija obremenitve vsakega navitja dobi iz razmerja obratov napetosti brez obremenitve.
V primeru dveh izhodnih navitij in enega vhodnega navitja. Običajno je treba poznati stopnjo regulacije napetosti pri treh različnih stanjih obremenitve. Za vsako stanje obremenitve bosta izračunani dve neodvisni stopnji prilagajanja, ki sta stopnji prilagajanja vsakega izhodnega navitja, ko je na vhodno navitje priključena konstantna napetost (ne glede na to, ali skozenj teče tok).
Stopnja regulacije napetosti med izhodnima navitjema je v tem preprostem in pogostem primeru implicirana v hitrosti regulacije vhodnega navitja proti izhodnemu navitju in jo je brez pomena posebej izražati.
Potreben podatek za stopnjo regulacije napetosti je impedančna napetost in izguba obremenitve, ki ju lahko dobimo s testiranjem parnih navitij in izrazimo v odstotkih osnovne zmogljivosti (kV · A), saj je najmanjša nazivna zmogljivost navitja kV · A.
Na podlagi teh podatkov je mogoče izpeljati enakovredno vezje. Treba je poudariti, da je to enakovredno vezje le matematični koncept in ne predstavlja dejanske razporeditve ali načina povezovanja navitij. Če je mogoče, naj risba temelji na dejanskem stanju transformatorja. Nekatere od teh količin so negativne, druge pa celo enake nič, odvisno od dejanske fizikalne strukture navitij na železnem jedru.
Za pridobitev zahtevanega stanja obremenitve je potrebno določiti obratovalno zmogljivost (kV · A) vsake veje in izračunati prilagoditveno stopnjo vsake veje posebej. Stopnja regulacije napetosti, ki ustreza kateremu koli paru sponk navitja, je algebraična vsota stopenj regulacije napetosti ustreznih dveh vej v ekvivalentnem vezju.
V primeru dveh izhodnih navitij in enega vhodnega navitja. Podrobni koraki za izračun stopnje regulacije napetosti so naslednji:
1) Določite obremenitev (kV · A) za vsako navitje, povezano z obravnavano obremenitvijo;
2) Za izhodno navitje je njegova obremenitev navedena obremenitev;
3) Upoštevajte obremenitev vhodnega navitja kot vsoto izhodnih fazorjev izhodnega navitja in izpeljite faktor moči in kvadraturni faktor na podlagi sin{1}}fazne in kvadraturne komponente.
Kadar je za izračun potrebna visoka natančnost, je treba vsoti izhodnega fazorja dodati prirastek. Vse jih je treba dodati pravokotnim komponentam. Za pridobitev efektivne vhodne obremenitve vhodnega navitja.
Obremenitev vsake veje je razmerje med dejansko obremenitvijo navitja in osnovno obremenitvijo, ki se uporablja za določitev ekvivalentnega vezja. Z dodajanjem ustreznih vrednosti -fazni komponenti vsote izhodnega fazorja je mogoče dobiti natančnejše rezultate izračuna, vendar ta pristop malo vpliva na izračun stopnje prilagajanja.
Če želite doseči regulacijo napetosti med navitjem moči in katerim koli navitjem bremena, dodajte regulacijo napetosti teh dveh vej algebraično, pri čemer upoštevajte, da so lahko med obema negativne vrednosti. Če je dobljena vsota fazorja pozitivna, to pomeni, da bo prišlo do padca napetosti od brez-obremenitve do obravnavane obremenitve. Če je negativen, to pomeni dvig napetosti.
Ponovite zgornji izračun za druga navitja. Če ekvivalentno vezje temelji na vrednosti efektivne impedance, izmerjeni na sponkah avtotransformatorja, so zgornji koraki izračuna uporabni za izračun stopnje regulacije napetosti avtotransformatorja.
V primeru dveh vhodov navitja in enega izhoda navitja, če je znana porazdelitev obremenitve med dvema vhodnima navitjema, se ta metoda lahko uporabi tudi za izračun.
