Uvedena je bila kemična sestava olja in omenjeno je bilo, da mora imeti transformatorsko olje kemično stabilnost, in sicer odpornost proti oksidaciji in odpornost na razgradnjo. Prejšnja zahteva je vključena v standard BS148, ki določa mejne vrednosti za blato in kislinsko vrednost, postopek razgradnje različnih električnih izolacijskih olj pa je v bistvu enak. Zato standard BS148 ne določa indeksa razgradnje transformatorskega olja. Pravzaprav standard BS148 poskuša določiti dve drugi kemijski lastnosti: ena je zagotoviti odsotnost majhnih količin škodljivih spojin, kar je mogoče pojasniti z nizko začetno kislinsko vrednostjo; Drugič, ne vsebuje jedkega žvepla.
1. Učinkovitost odpornosti proti fluoriranju
Povečanje vrednosti usedline in kisline je povezano s procesom oksidacije. Zgodnji tehnični predpisi tega niso upoštevali, niti niso menili, da bi imele visoke kislinske vrednosti škodljive učinke. BS148:1923 določa test stabilnosti antioksidantov, ki le omejuje tvorbo oborin. Vendar pa je določeno, da lahko kislinsko število novega olja doseže 2,0 mg (KOH)/g, kar je štirikrat več od kislinskega števila zdaj razrezanega olja.
Trenutni test oksidacije BS148 vključuje namestitev 25 g vzorca olja, ki vsebuje kovinski baker kot učinkovit katalizator za oksidacijo pri 100 stopinjah C in prepuščanje kisika za 164 ur. Olje nato ohlajamo v temi 1 uro, razredčimo z n-heksanom in pustimo stati 24 ur. V tem obdobju se bodo oborili globlje oksidirani produkti, ki jih je mogoče ločiti in stehtati. Preostalo raztopino n-heptana lahko uporabite za merjenje kislinskega števila. Kombinacija teh dveh vrednosti lahko učinkovito določi oksidacijsko stabilnost olja.
2. Nova vrednost oleinske kisline
Začetna kislinska vrednost, znana tudi kot dovodna kislinska vrednost, se razlikuje od kislinske vrednosti po preskusu oksidacije. Nekateri ljudje zdaj verjamejo, da ni več treba vključiti kislinskega števila kot testne postavke, saj se lahko v normalnem procesu rafiniranja kislinsko število zmanjša na zanemarljivo raven. Vendar pa je res test nadzora kakovosti, ki lahko dokaže, da olje ni bilo onesnaženo. Tehnični standardi priznavajo, da je težko zagotoviti absolutno nekontaminacijo, vendar kljub temu še vedno določajo zelo nizko kislinsko vrednost 0,03 mg (KOH)/g. Kisle snovi lahko onesnažijo olje, vendar jih ni mogoče natančno določiti. So med cikličnimi in organskimi kislinami, pri čemer so prve prisotne v nerafinirani surovi nafti, druge pa nastanejo z oksidacijo med procesom rafiniranja.
Zato je treba ustrezno razmisliti o metodah za kvantitativno odkrivanje vrednosti oleinske kisline. Večina standardov za izolacijsko olje uporablja miligrame kalijevega hidroksida, potrebnega za nevtralizacijo 1 g olja, ki predstavlja kislinsko vrednost [mg (KOH)/g]. Osnova za vzpostavitev preskusne metode kislinskega števila je metoda nevtralizacijske titracije. Med titracijo se uporablja topilo, ki lahko raztopi kisle komponente v olju, standardna alkalna raztopina pa se uporablja za nevtralizacijsko titracijo. BS2000 1. del določa, da je končna točka titracije označena s spremembo barve dodanega indikatorja. Ta indikator je organska snov, ki spremeni barvo, ko se spremeni iz kisle v bazično.
3. Preskus jedkega žvepla
Včasih se imenuje preskus nečistoč žvepla in razbarvanja bakra. BS148:1972 ima strožje predpise. Vključuje potopitev in poliranje bakrenih plošč v olje pri 140 stopinjah, njihovo namestitev v dušik za 19 ur in nato pregledovanje bakrenih plošč. Če bakrena pločevina popolnoma ali delno postane temno siva, temno rjava ali črna, pomeni, da olje vsebuje jedko žveplo. Prejšnja različica razprave o tem vprašanju je bila, da sodobni transformatorji pokvarijo transformatorsko olje zaradi žvepla, ki med delovanjem pride v stik z bakrom. V resnici je ta situacija res redka. Leta 2000 pa je pojav jedkega žvepla povzročil okvare transformatorjev. Takrat so bila številna poročila, ki so kazala, da je to povzročilo številne okvare transformatorjev, zaradi česar je bilo treba opraviti-poglobljene raziskave in stroga testiranja za odkrivanje prisotnosti jedkega žvepla v olju.
4. Vsebnost vlage
Čeprav dejanska vsebnost vlage ne more predstavljati kemijske lastnosti, splošni kemijski testi vključujejo teste vsebnosti vlage. Topnost vode v transformatorskem olju je zelo omejena. Ima razpon topnosti (30~80) * 10-6 pri 20 stopinjah. Večja kot je vsebnost aromatskih ogljikovodikov v olju, večja je topnost v vodi in višja kot je temperatura, večja je topnost.
Prisotnost proste vode lahko zmanjša električno moč olja. Ko se voda raztopi v olju, olju skoraj ni škode. V tem primeru ima izolacijski papir veliko afiniteto do vode in ko pride v stik z oljem in doseže ravnovesje z raztapljanjem v vodi, je vsebnost vlage v izolacijskem papirju veliko večja kot v olju. Zato je glavni namen doseganja zelo nizke vsebnosti vode v olju nadzor vsebnosti vode v papirni izolaciji.
Prejšnji test za ugotavljanje prisotnosti proste vode v olju je bil poslušanje zvoka "huk, honk". V plitvo čašo vbrizgajte majhno količino olja in ga hitro segrejte z rahlim plamenom. Namen je segreti prosto vodo nad vrelišče, preden se raztopi v vročem olju. Ko se majhne vodne kapljice v trenutku razširijo v vodno paro, proizvedejo zvok "hunk, honk".
Različica BS148 iz leta 1972 je najprej predlagala metodo Karla Fischerja, ki je bila podrobno opisana v BS2511. Ta poskus je zelo zapleten, vendar nekateri trdijo, da lahko njegova ponovljivost doseže 2 * 10-6. V različici iz leta 1984 je bila ta metoda še vedno ohranjena, vendar je bila sprejemljiva raven eksperimentiranja nekoliko zmanjšana.
