1. Električna trdnost
BS148: Preskusi električne trdnosti, ki so vključeni v vse tehnične specifikacije BS pred letom 1972, se pogosto uporabljajo kot osnovni preskusi za izolacijske medije - olje. Ni presenetljivo, da je bil eden najzgodnejših eksperimentalnih projektov test izolacije. Vendar pa dejansko ne gre za preskus električne kakovosti olja, temveč le za oceno fizičnega stanja olja. Ko je olje v stanju prve stopnje, lahko prenese veliko višjo poljsko jakost od standardnih specifikacij, vendar bodo nečistoče v sledovih, kot so vlaga in vlakna, zlasti kombinacija obeh, močno zmanjšale sposobnost olja, da prenese električna polja.
Preizkušanje električne trdnosti že od samega začetka vzpostavitve metode testiranja vključuje uporabo preskusne napetosti na vzorcu olja, shranjenem v posodi, ki se nato postavi v sferično skodelico elektrode z razmikom 4 mm. Testni vzorec olja mora vzdržati napetost, določeno za 1 mm, pri čemer se zanemari trenutna razelektritev, ki ne povzroči obloka. Standard za uspešno opravljen preskus je, da lahko vsaj dva od treh vzorcev vzdržujeta stanje brez razgradnje 1 minuto.
BS148:1972 je predlagal zamenjavo zgornjega testa z merjenjem prebojne napetosti vzorca, ki se je še naprej uporabljal do leta 1984. V tem poskusu je bilo olje izpostavljeno enakomerno naraščajoči izmenični napetosti, dokler ni prišlo do okvare. Prebojna napetost je napetost, ki je dosežena, ko se pojavi prva iskra med elektrodama, ne glede na to, ali gre za prehodno iskro ali celotno okvaro. Ta poskus se ponovi 6-krat za isto skodelico olja, povprečje 6 prebojnih napetosti pa se vzame kot električna trdnost olja. Razmak med elektrodami je 2,5 mm. Material elektrode je lahko baker, medenina, bron ali nerjavno jeklo, dve elektrodi pa sta lahko izdelani v krožni ali sferični obliki s premerom 12,5-13 mm.
Po polnjenju posode z elektrodo z oljem je treba čimprej prvič vključiti napetost. V olju ne sme biti mehurčkov, napetost pa je treba uporabiti v 10 minutah po vbrizganju olja. Po vsaki razgradnji vzorca olja je treba čisto in suho stekleno paličico počasi premešati med elektrodama. Vendar se čim bolj izogibajte ustvarjanju mehurčkov. Preostalih 5 poskusov je bilo izvedenih z uporabo napetosti 1 minuto po izginotju potencialnih mehurčkov. Če izginotja mehurčkov ni mogoče opaziti, je potrebno počakati 5 minut, preden začnemo z naslednjim poskusom.
Najmanjša prebojna napetost, določena v različici BS148 iz leta 1972, je nižja od prejšnjih standardov. Seveda ne gre za znižanje standardov, temveč se je zaradi uporabe novih metod testiranja zmanjšala predvsem razdalja med elektrodami s 4 mm na 2,5 mm.
2. Faktor dielektričnih izgub in upornost
Faktor dielektrične izgube (DDF) in upornost sta bolj temeljna parametra električne učinkovitosti kot električna trdnost in sta najpomembnejša za oblikovalce ultra-visokonapetostnih transformatorjev.
Samo BS148:1998 določa, da je faktor dielektrične izgube obvezen test, vendar služi kot indikator električne učinkovitosti za olje (zlasti za staro olje); BS5730:2001 še vedno uporablja upornost kot referenčni indikator za izolacijsko olje. Pri merjenju faktorja dielektrične izgube napolnite posebej izdelano oljno posodo ali kondenzator z oljem namesto z zrakom kot dielektrikom kondenzatorja. Priključite posodo za olje na ustrezno mostično vezje AC, v katerem se dielektrična izguba neposredno primerja z dielektrično izgubo referenčnega kondenzatorja z nizko izgubo.
Uporabljena posoda za olje mora biti čvrsta in imeti majhne izgube; Mora biti enostaven za čiščenje, razstavljanje in mazanje ter ne sme bistveno spreminjati položaja elektrode. Napetost, uporabljena med obdobjem merjenja, mora biti sinusna. Meritev je treba izvajati pri temperaturi 90 stopinj in poljski jakosti 0,5-1,0 kV/mm. Na začetku poskusa mora biti temperatura notranje elektrode znotraj ± 0,5 stopinje določene preskusne temperature. Pri merjenju enosmernega upora se na posodico za olje običajno napaja napetost 550 V, nato pa se izmeri omrežni tok med obema elektrodama. Zabeležite trenutno vrednost po pritisku 1 minute. Med merjenjem faktorja dielektrične izgube in upornosti mora biti elektroda izpostavljena 5 minut. Na podlagi meritev pri pozitivni in negativni polariteti izračunajte povprečno upornost. Instrument, ki se uporablja za merjenje, mora biti sposoben izmeriti 10-11A toka z večjo natančnostjo.
